V mesnico je prišel kupec in mesarju naročil okvirno 10 kilogramov mesa. Ni ga plačal, kajti mesarja je navadil, da sam prevzeto meso doma stehta in določi kvaliteto. Nato je v mesnico poslal seznam prevzetega mesa ter količine, da mu je mesar lahko izstavil račun.
Zanimivo je, da zgornji način opisuje način prodaje večine lesa, ki se prodaja večjim žagam širom po Evropi in to velja tudi za les, ki ga Slovenija izvaža v Avstrijo. Dojemanje opisanega načina ni enostavno, saj nam je v primeru mesa popolnoma jasno, da ni nobenega mesarja, ki bi pristal na opisani način merjenja in določanja kvalitete, pri lesu pa izgleda, kot da nekako ni druge izbire.
Ne glede na izreden tehnološki napredek v zadnjih letih na tržišču v večini primerov kvaliteto hlodovine še vedno določa človek. Če smo na področju merjenja prišli do rešitev, ki preprečujejo napake človeka, nam pri določanju kvalitete to še ni uspelo. Ta izziv je postavljen nekoliko v prihodnost.
V velikem delu Evrope se še vedno rokuje na podoben način kot pred 50 in več leti. Odkupovalec pristopi k posameznemu hlodu, določi kvaliteto in dolžino ter s »premerko« izmeri premer. To mu omogoča, da s pomočjo »tablice« za merjenje hlodovine izračuna prostornino in zapiše izmero hloda v za to namenjen obrazec.
Na sodobnih žagarskih obratih se namesto prejšnjega načina merjenja s premerko uporablja tako imenovano elektronsko merjenje, ki omogoča avtomatsko merjenje količin (brez lubja), ne pa kvalitete. Tako v klasični obliki kot tudi pri elektronskem merjenju kvaliteto določa človek, le da v tem primeru oseba sedi pred ekranom in s pomočjo ekranske slike ocenjuje vsak hlod posebej.
Čeprav je napisanih precej »standardov«, kako oceniti kvaliteto posameznega hloda, o poenotenju teh standardov v Evropi ne moremo govoriti. Tako kot je jasno, da pri klasičnem načinu merjenja – s premerko – ne moremo pričakovati, da bodo trije odkupovalci ocenili isto hlodovino enako, velja, da tudi pri elektronskem načinu ni pričakovati enakih rezultatov za isti les pri dveh različnih kupcih oziroma niti pri dvakratnem merjenju oziroma ocenjevanju hlodovine pri istem kupcu.
Stroka ima torej pred seboj dva večja izziva, katera bo potrebno rešiti. Gre za primerjalno ugotavljanje tako kvalitete kot tudi količine, ki ne bi bila odvisna od človekovega očesa, temveč se pričakujejo meritve, ki bi bile ponovljive in s tem tudi bolj natančne. Prodajalec hlodovine ima vsekakor interes, da kar najhitreje pridobi podatke tako o kvaliteti kot tudi količini.
Priporočljivo je sprotno spremljanje rezultatov ocenjevanja hlodovine in vodenje analiz, ki pomagajo pri iskanju razlik pri ocenjevanju hlodovine. Smiselno je torej sistematično spremljanje posamezne odpreme, z rezultati pa si lahko pomagamo pri optimalni odločitvi. Pri tem pa vam je lahko v pomoč napreden program Pantiko.
Ostali deli: